Po Slovenski planinski poti

Vogel, Rodica, Dom Zorka Jelinčiča na ÄŒrni prsti

Odhod:	nedelja, 19. september 2021 [ 05:00]
Trajanje:	1 dan
Težavnost:	Lahka
Vodnik:	Tanja Plavec
Razpis:	/

Odhod iz Ormoža v soboto zjutraj ob 4 uri Vožnja z gondolo na Vogel od koder nadaljujemo čez Rodico na Črno prst in se spustimo v Bohinsko Bistrico. Vrnitev v Ormož okrog 22 ure. Prevoz: odvisno od prijavljenih!! S Slovensko planinsko potjo začenemo v Spodnjem Radvanju (Maribor), od koder se vzpnemo naPohorje, 60 kilometrov dolgo pogorje z najvišjo točko na Črnem vrhu (1543 m) ter s številnimi planinskimi kočami in smučišči. Nato se spustimo proti zahodu do Slovenj Gradca, nato pa sledi vzpon na koroški osamelec Uršljo goro, kateri sledita Smrekovec in Raduha. Mimo najviše ležeče kmetije na Slovenskem, kmetije Bukovnik (1327 m), se spustimo v Zgornjo Savinjsko dolino ter nadaljujemo proti Ojstrici skozi slikoviti Robanov kot, kjer prvič stopimo na vznožja visokih gora. Preko Moličke planine (1780 m) z obnovljeno drugo najstarejšo slovensko planinsko kočo, imenovano po Franu Kocbeku, se po počitku v Kocbekovem domu na Korošici vzpnemo na Ojstrico. Nato pa pot nadaljujemo pod Planjavo ter se preko Kamniškega sedla spustimo v slikovito krnico Okrešelj. Od tam se podamo na zahod vse do Kranjske koče na Ledinah, nato pa sledi vzpon na Koroško Rinko (Križ) in Skuto. Očaka Kamniško-Savinjskih Alp dosežemo preko Kokrskega sedla, Grintovcu (2558 m) pa nato sledi še vzpon na Jezersko Kočno ter spust proti češki koči in nekoč zdravilnemu letovišču Jezerskem. Od tam se odpravimo proti Kališču in naprej na Storžič, pa spet dol do Doma pod Storžičem in nazaj gor na Kriško goro. Spustom še ni konca, saj moramo priti še v Tržič, nekoč pomembno industrijsko mesto. Iz njega se zopet dvignemo dokler ne stopimo na teme Dobrče ter kasneje tudi na vrh sosednje Begunjščice. Velikanu Karavank sledimo mimo Roblekovega doma na Begunjščici. Na Stolu (2236 m), najvišjem vrhu Karavank, si lahko napis »Gore prijateljstva« preberemo v slovenščini in nemščini, od koder sledimo namišljeni meji med dvema sosednjima narodoma mimo visokogorskih planin vse do Golice, pod katero so obsežni travniki z znamenito narciso. Ko se spustimo v dolino, pridemo na Dovje (704 m), kraj dolgoletnega delovanja župnika in domoljuba Jakoba Aljaž, avtora planinske himne Oj, Triglav, moj dom. V Mojstrani si ogledamo Slovenski planinski muzej, nato pa se po poti skozi dolino Vrata in mimo slapa Peričnik povzpnemo do vznožja znamenite in mogočne Stene (Triglavske severne stene), prespimo lahko v Aljaževem domu ali pa Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Na vrh slovenskega očaka se lahko vzpnemo mimo Kredarice (2515 m) z našo najvišjo kočo, lahko pa izberemo tudo Dom Planika ali Kočo na Doliču. Na Triglav prav z vsake koče vodijo zelo zahtevne poti, zato se primerno opremimo (čelada, pas, ...) in kmalu že stojimo pri Aljaževem stolpu. Sledi sestop do prvih visokogorskih jezer na naši poti ter k Pogačnikovemu domu na Kriških podih. Sledi vzpon na mogočen Razor in še mogočnejši Prisank/Prisojnik. Z njegovega vrha stopimo na slikoviti Vršič, gorski prelaz med Gorenjsko in Primorsko, ki se lahko pohvali s kar tremi planinskimi kočami (Poštarski dom , Tičarjev dom, Erjavčeva koča). Pot na Jalovec (2645 m), po mnenju številnih našo najlepšo goro, katere podoba je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije, je sprva lahka, v zadnjem delu pa izjemno težka. Z njega se mimo Zavetišča pod Š pičkom spustimo k izviru Soče, ter Kugyjevemu spomeniku. V Informacijskem središču TNP Dom Trenta se lahko izobrazimo o našem edinem narodnem parku, nato pa ozaveščeni stopimo Zasavski koči na Prehodavcih in Koči pri Triglavskih jezerih na proti. Kmalu stopimo na visokogorsko planoto Komno, kjer se obrnemo na zahod proti Planinskemu domu pri Krnskih jezerih. Sledi vzpon proti Krnu, kjer tik pod nejgovim vrhom v dnevnik odtzisnemo žig Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Zapustimo zadnji dvotisočak na naši poti in se odpravimo na vrhove Peči oz. Spodnjih bohinjskih gora (Koča na planini Razor, Vogel, Rodica, Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti), kjer zapustimo alpska pobočja ter stopimo na strmine predalpskih hribovij. Po vzponu na Porezen sledi sestop do v soteski Pasice ukleščeno Bolnico Franja – pomnik pogumu in požrtvovalnosti upornikom fašističnega in nacističnega nasilja. Po njej sledimo poti po ključu »gori, doli, naokoli« in spoznamo še poti, ki vodijo mimo Ermanovca čez Bevkov vrh, Sivko do Koče na Hleviški planini. Tu zapustimo Idrijsko hribovje in stopimo v divji Trnovski gozd ter na njegov najvišji Mali Golak, kateremu sledi počitek v Koči Andreja Bavčerja na Čavnu. Na poti proti Sinjemu vrhu si lahko ogledamo Otliško okno, obzorja pa si nato razširimo na vrhu razglednega stolpa pri Pirnatovi koči na Javorniku. Sledi hrbet Nanosa, najprej s Furlanovim zavetiščem pri Abramu nato pa Vojkovo kočo na Nanosu. Na drugi strani primorske avtoceste obiščemo še Vremščico in se spustimo v podzemlje svetovno znamenitih Š kocjanskih jam. Ko zopet ugledamo sonce se odpravimo še proti Artvižam od koder sledi vzpon k zadnji koči na naši poti proti morju – Tumovi koči na Slavniku. Vonj Jadrana je vedno močnejši, dosežemo ga, ko knjižico dopolnimo še z žigi Socerba, Tinjana, Ankarana in poslednjega Debelega rtiča.

Slike iz izleta prosim pošljite vodniku.
Na seznam izletov