Planinsko društvo

Maks Meško Ormož


Visoka Bela Š pica

Odhod:   nedelja, 3. avgust 2014 [ 03:30 ]
Prihod:   ponedeljek, 4. avgust 2014
Trajanje:   2 dneva
Težavnost:   Zelo zahtevna
Vodnik:   Marjan Kukovec
Razpis:   /
Visoka Bela špica (2257 m)


Ob Belem potoku

Bele vode - Visoka Bela špica - Pot stoletnice - Trbiška Krniška špica - BV

Prijave do 25.06.2014 na tel.: 041698741-Marjan,041768625-Damjan
Dolina Bele vode in gorski grebeni, ki jo obdajajo, so del močno razvejane Viševe skupine, ki pripada Zahodnim Julijskim Alpam. Te gore leže na italijanskem ozemlju, vendar v neposredni bližini naše meje.

Dolina Bele vode (ital. Riobianco) se od vzhoda zarezuje v osrčje Viševe skupine. Vrhovi okrog nje tvorijo majhne zaključene podskupine z mnogimi skupnimi značilnostmi, ki jim zagotavljajo posebno mesto v Julijcih.
Dolina se izteka v glavno Jezersko dolino nekoliko nad južnim robom Rabeljskega jezera. Skoznjo teče močan potok, ki je dolini tudi dal ime.

Dolino Bele vode obdaja venec lepih, nazobčanih vrhov. Najvišja med njimi je Trbiška Krniška špica, najlepša gorska postava nad to dolino pa je nedvomno Visoka Bela špica. Podoba teh vrhov je izrazito dolomitska, saj padajo v dolino s strmimi, rdeče-rjavo obarvanimi stenami. Grebeni so nažagani, škrbine globoko zarezane.
Vrhovi so - razen enega - dostopni le s plezanjem.

Bela voda ne spada med velike, znamenite julijske doline, kot npr. Vrata, Tamar ali Zajzera.
Naša Bela voda je v primerjavi z njimi, le skromna kamrica. Vanjo ne padajo veličastne strne, nad njo se ne košati nobeden izmed velikanov Julijcev. Pač pa je tod okoli vse prikupno in ljubko oblikovano. Čar Bele vode je v intimnem, prijaznem vzdušju, ki ga ne obremenjujejo pretirano mogočne gorske gmote. Dolina je razmeroma mirna. čeprav poteka skoznjo dobra steza, poteka glavni planinski promet po drugih, bolj razglašenih poteh.

Visoka Bela špica je težko dostopna gora.
Nanjo sta prva splezala trentarski vodnik Andrej Komac in Julius Kugy 2. avgusta leta 1886 z Zgornje škrbine Belega potoka čez zahodno steno.
Opis njune (avan)ture si lahko preberete v Kugyjevi knjigi, ki jo imamo na voljo v kar dveh prevodih: Iz življenja gornika (France Avčin) in Iz mojega življenja v gorah (Mira Marko Debelakova).
To je dandanašnji običajen (najlažji) pristop, ki pa sploh ni enostaven.
V dobrih osemdesetih metrih strme stene je samo nekaj klinov in kakšna obledela markacija, sicer pa je treba plezati pošteno drugo stopnjo in se potruditi čez nekaj mest, ki so že bolj podobne »trojki«.
Nikar torej na goro brez znanja in ustreznih alpinističnih izkušenj ter obvladanja spuščanja po vrvi.čeprav steno, kot vidite na eni od fotografij, zmorejo preplezati (bolj rečeno skakljati po njej) tudi domačini na štirih nogah in so nato še firbčni, kako bo šlo okornim ljudem, to še ne pomeni, da je vzpon lahek.
Kdor je dorasel severnemu razu, ki sta ga prva preplezala avstrijska oficirja Klug in Stagl med prvo svetovno vojno, pa bo v njem doživel lepo plezanje v trdni skali. V južnih strmalih Visoke Bele špice se skriva Južna krnica Belega potoka, pod njo pa poteka Pot saškega kralja.

Severno obličje doline Belega potoka, ki je pravzaprav nadaljevanje vzhodnega grebena ožje Viševe skupine, sestavljajo Krniška špica (2368 m), Velika (2242 m) in Mala Lojtrica (2099 m), Rogljič, Lepa glava (2049 m) in Visoka polica (2007 m).
Za njo se greben razcepi in utone v strmih gozdovih ter grapah nad Rabljem in njegovim jezerom.
To je svet za nepoboljšljive romantike, ki najdejo pot, bolje rečeno smer, tudi tam, kjer je ni, sicer pa je območje še najbolje prepustiti lokalnim prebivalcem, da lahko vsaj tam uživajo svoj mir. Prvim trem goram, ki sem jih omenil v tem odstavku, bom pozornost namenil kdaj v prihodnosti, Lepa glava je že bila na vrsti, Velika polica bo dočakala svojih pet minut naslednjič, danes pa se bomo ozrli na južno stran, kjer kraljuje Visoka Bela špica, ki ji družbo delajo ostri stolpiči njenega jugovzhodnega in zahodnega grebena. Prvi je zelo težko preplezljiv, pristope na Malo Belo špico (2206 m), Rabeljsko Krniško špico (2239 m) in še nekaj okoliških špic, pa je močno olajšala Pot stoletnice, ki so jo zgradili in ob tem s pridom izkoristili objekte iz časov prve svetovne vojne, ob stoti obletnici goriške podružnice CAI.

Izhodišče za vzpon na Visoko Belo špico je v Jezerski dolini, nekaj kilometrov zahodneje od Rabeljskega jezera. Kjer se označena pot odcepi s ceste je zelo malo prostora za parkiranje, zato se je bolje odpeljati dvesto metrov naprej in vozilo pustiti na precej večjem parkirišču. Po označeni poti se povzpnemo do koče Brunner, ki je bila v zadnjem obdobju temeljito obnovljena, pred tem pa je kazala zelo žalostno podobo. Nestrpneži so na vhodna vrata celo napisali, kdo je po njihovem mnenju glavni krivec za razdejanje v nekdanji »rezidenci« saškega kralja. Nad kočo postane steza bolj strma, dolina pa se vedno bolj obrača proti zahodu. Ko pogledamo iz gozda se nam odkrijejo gore nad Belim potokom, ki so, z izjemo Lepe glave, dostopne le s plezanjem. V njihovih stenah je veliko lepih alpinističnih smeri, vendar tudi »normalni« pristopi nikakor niso lahki. Pot nas v okljukih pripelje na izravnavo, kjer zagledamo bivak Gorica, ki premore tudi »depandanso«. Nad njim se pne proti nebu visoko čislani severni raz Visoke Bele špice, smer najlažjega pristopa pa nas vodi skozi grapo (v zgodnjem poletju sneg!) na Zgornjo škrbino Belega potoka (2150 m).
Z nje do vrha nas čaka osemdeset metrov strme stene, ki za neplezalca nikakor ni lahka, zato še enkrat ponavljam, da je to zelo zahtevna tura, ki jo je najbolj varno opraviti v spremstvu izkušenega gorskega vodnika.
Iz stene izplezamo šele nekaj metrov pod vrhom, nanj pa nas povabi skromna stezica.
če si je kdo pred bivakom ravno pripravil kosilo, bomo z vrha brez težav ugotovili njegov hribovski meni – le dobro povečavo na fotoaparatu ali daljnogledu moramo imeti … Spust čez steno je najbolje opraviti s pomočjo vrvi. če imamo še voljo – in ima vodnik še kaj časa – ni treba, da z Zgornje škrbine Belega potoka takoj sestopimo v dolino, temveč lahko zavijemo na Pot stoletnice in si tako ogledamo našo glavno izvoljenko še z zahodne strani. Z Male Bele špice in Rabeljske Krniške špice, ki sta le brezpotni »korak« nad potjo, se razgrne v vsej svoji lepoti.
Na tej poti, ki je bila zgrajena leta 1983, je poleg naravnih lepot in zanimivosti (kamnine, cvetje, živali …) tudi nekaj atrakcij. Š krbino med obema špicama pot premaga s pomočjo mostu in lestve, kasneje pa bomo šli tudi skozi predor, ki pa ima seveda že daljšo brado, saj datira v nesrečna leta prve svetovne vojne. V predoru je nujna svetilka!
Ko bomo po zagruščeni polici dosegli Krniško škrbino bo verjetno že čas za slovo. Najvišja gora nad Belim potokom je sicer blizu, a zdi se mi, da bi bilo to vendarle preveč za, že tako doživljajev poln, gorniški dan. V dolino se lahko vrnemo po »naši« dolini mimo bivaka ali pa sestopimo na drugo stran do koče Corsi in naprej po prečni poti čez jugozahodna pobočja Visoke Bele špice in preko grap, ki se spuščajo izpod nje in sosednjih špic.
V dolino bomo prišli sicer po drugi poti (po tisti, ki sem jo opisal pri Višu), a skoraj na jutranjem izhodišču, zato hoje po cesti ne bo več kot nekaj korakov.
Slike iz izleta prosim pošljite vodniku.
563 kB

424 kB

437 kB

544 kB

03.08.2014-Na Visoko Belo špico
582 kB

546 kB

443 kB

493 kB

358 kB

366 kB

500 kB

493 kB

500 kB

555 kB

559 kB

639 kB

362 kB

416 kB

375 kB

585 kB

548 kB

396 kB

489 kB

568 kB

441 kB

478 kB

353 kB

Izberi sliko za povečavo.

Na seznam izletov
logotip
Planinsko društvo Maks Meško Ormož
Vrazova ulica 12, 2270 Ormož
info@pdrustvo-mmormoz.si