Planinsko društvo

Maks Meško Ormož


aktualno
program izletov
planinske poti
odseki
fotogalerija
dogodki
obvestila
članstvo
vodniki
sponzorji
povezave
društvo

Uporabniško ime Geslo


Pozabili geslo Novi uporabnik

Natisni

Obvestila
Prestavitev izleta Izlet Soriška planina: Zaradi slabe vremenske napovedi je izlet prestavljen s 6. oktobra 2018 na 13. oktober 2018.
Taborni časopis 2018 Izlet Poletni tabor v Trenti: V zavihku Dogodki je na voljo taborni časopis z letošnjega tabora. V njem je Stanka strnila vtise in besedne, likovne ter fotografske zapise dogajanja v Trenti. Poglejte.
ODPOVED Izlet Lunin pohod: Boč: Zaradi slabih razmer na poti, danes lunin pohod na BOČ odpade! Prosim za razumevanje. Sporočite naprej!! Lepo pozdravljeni! Marjan
Planinski tabor 2018 - 5.dan Izlet Poletni tabor v Trenti: Dragi starši. Ekipa starejših planincev je včeraj uspešno osvojila Kanjavec in prespala v Zasavski koči na Prehodavcih. Mlajši so se odpravili na krožno pot do planine Lepoč in se vrnili po dolini Zadnjice v tabor. Danes smo se starejši planinci vrnili v tabor. Po kosilu smo se skopali v Soči. Do večerje nas čaka kviz in družabne igre. Lep planinski pozdrav, Janko Juršič
Planinski tabor 2018 - 3.dan Izlet Poletni tabor v Trenti: Dragi starši in skrbniki. Danes smo dopoldan izvedli orientacijski tek, popoldan pa smo preizkusili znanje varovanega plezanja na bližnji plezalni steni. Lep planinski pozdrav, Janko Juršič







Visoka Bela Špica

Odhod:   nedelja, 3. avgust 2014 [ 03:30 ]
Prihod:   ponedeljek, 4. avgust 2014
Trajanje:   2 dneva
Težavnost:   Zelo zahtevna
Vodnik:   Marjan Kukovec
Razpis:   /
Visoka Bela špica (2257 m)


Ob Belem potoku

Bele vode - Visoka Bela špica - Pot stoletnice - Trbiška Krniška špica - BV

Prijave do 25.06.2014 na tel.: 041698741-Marjan,041768625-Damjan
Dolina Bele vode in gorski grebeni, ki jo obdajajo, so del močno razvejane Viševe skupine, ki pripada Zahodnim Julijskim Alpam. Te gore leže na italijanskem ozemlju, vendar v neposredni bližini naše meje.

Dolina Bele vode (ital. Riobianco) se od vzhoda zarezuje v osrčje Viševe skupine. Vrhovi okrog nje tvorijo majhne zaključene podskupine z mnogimi skupnimi značilnostmi, ki jim zagotavljajo posebno mesto v Julijcih.
Dolina se izteka v glavno Jezersko dolino nekoliko nad južnim robom Rabeljskega jezera. Skoznjo teče močan potok, ki je dolini tudi dal ime.

Dolino Bele vode obdaja venec lepih, nazobčanih vrhov. Najvišja med njimi je Trbiška Krniška špica, najlepša gorska postava nad to dolino pa je nedvomno Visoka Bela špica. Podoba teh vrhov je izrazito dolomitska, saj padajo v dolino s strmimi, rdeče-rjavo obarvanimi stenami. Grebeni so nažagani, škrbine globoko zarezane.
Vrhovi so - razen enega - dostopni le s plezanjem.

Bela voda ne spada med velike, znamenite julijske doline, kot npr. Vrata, Tamar ali Zajzera.
Naša Bela voda je v primerjavi z njimi, le skromna kamrica. Vanjo ne padajo veličastne strne, nad njo se ne košati nobeden izmed velikanov Julijcev. Pač pa je tod okoli vse prikupno in ljubko oblikovano. Čar Bele vode je v intimnem, prijaznem vzdušju, ki ga ne obremenjujejo pretirano mogočne gorske gmote. Dolina je razmeroma mirna. Čeprav poteka skoznjo dobra steza, poteka glavni planinski promet po drugih, bolj razglašenih poteh.

Visoka Bela špica je težko dostopna gora.
Nanjo sta prva splezala trentarski vodnik Andrej Komac in Julius Kugy 2. avgusta leta 1886 z Zgornje škrbine Belega potoka čez zahodno steno.
Opis njune (avan)ture si lahko preberete v Kugyjevi knjigi, ki jo imamo na voljo v kar dveh prevodih: Iz življenja gornika (France Avčin) in Iz mojega življenja v gorah (Mira Marko Debelakova).
To je dandanašnji običajen (najlažji) pristop, ki pa sploh ni enostaven.
V dobrih osemdesetih metrih strme stene je samo nekaj klinov in kakšna obledela markacija, sicer pa je treba plezati pošteno drugo stopnjo in se potruditi čez nekaj mest, ki so že bolj podobne »trojki«.
Nikar torej na goro brez znanja in ustreznih alpinističnih izkušenj ter obvladanja spuščanja po vrvi.Čeprav steno, kot vidite na eni od fotografij, zmorejo preplezati (bolj rečeno skakljati po njej) tudi domačini na štirih nogah in so nato še firbčni, kako bo šlo okornim ljudem, to še ne pomeni, da je vzpon lahek.
Kdor je dorasel severnemu razu, ki sta ga prva preplezala avstrijska oficirja Klug in Stagl med prvo svetovno vojno, pa bo v njem doživel lepo plezanje v trdni skali. V južnih strmalih Visoke Bele špice se skriva Južna krnica Belega potoka, pod njo pa poteka Pot saškega kralja.

Severno obličje doline Belega potoka, ki je pravzaprav nadaljevanje vzhodnega grebena ožje Viševe skupine, sestavljajo Krniška špica (2368 m), Velika (2242 m) in Mala Lojtrica (2099 m), Rogljič, Lepa glava (2049 m) in Visoka polica (2007 m).
Za njo se greben razcepi in utone v strmih gozdovih ter grapah nad Rabljem in njegovim jezerom.
To je svet za nepoboljšljive romantike, ki najdejo pot, bolje rečeno smer, tudi tam, kjer je ni, sicer pa je območje še najbolje prepustiti lokalnim prebivalcem, da lahko vsaj tam uživajo svoj mir. Prvim trem goram, ki sem jih omenil v tem odstavku, bom pozornost namenil kdaj v prihodnosti, Lepa glava je že bila na vrsti, Velika polica bo dočakala svojih pet minut naslednjič, danes pa se bomo ozrli na južno stran, kjer kraljuje Visoka Bela špica, ki ji družbo delajo ostri stolpiči njenega jugovzhodnega in zahodnega grebena. Prvi je zelo težko preplezljiv, pristope na Malo Belo špico (2206 m), Rabeljsko Krniško špico (2239 m) in še nekaj okoliških špic, pa je močno olajšala Pot stoletnice, ki so jo zgradili in ob tem s pridom izkoristili objekte iz časov prve svetovne vojne, ob stoti obletnici goriške podružnice CAI.

Izhodišče za vzpon na Visoko Belo špico je v Jezerski dolini, nekaj kilometrov zahodneje od Rabeljskega jezera. Kjer se označena pot odcepi s ceste je zelo malo prostora za parkiranje, zato se je bolje odpeljati dvesto metrov naprej in vozilo pustiti na precej večjem parkirišču. Po označeni poti se povzpnemo do koče Brunner, ki je bila v zadnjem obdobju temeljito obnovljena, pred tem pa je kazala zelo žalostno podobo. Nestrpneži so na vhodna vrata celo napisali, kdo je po njihovem mnenju glavni krivec za razdejanje v nekdanji »rezidenci« saškega kralja. Nad kočo postane steza bolj strma, dolina pa se vedno bolj obrača proti zahodu. Ko pogledamo iz gozda se nam odkrijejo gore nad Belim potokom, ki so, z izjemo Lepe glave, dostopne le s plezanjem. V njihovih stenah je veliko lepih alpinističnih smeri, vendar tudi »normalni« pristopi nikakor niso lahki. Pot nas v okljukih pripelje na izravnavo, kjer zagledamo bivak Gorica, ki premore tudi »depandanso«. Nad njim se pne proti nebu visoko čislani severni raz Visoke Bele špice, smer najlažjega pristopa pa nas vodi skozi grapo (v zgodnjem poletju sneg!) na Zgornjo škrbino Belega potoka (2150 m).
Z nje do vrha nas čaka osemdeset metrov strme stene, ki za neplezalca nikakor ni lahka, zato še enkrat ponavljam, da je to zelo zahtevna tura, ki jo je najbolj varno opraviti v spremstvu izkušenega gorskega vodnika.
Iz stene izplezamo šele nekaj metrov pod vrhom, nanj pa nas povabi skromna stezica.
Če si je kdo pred bivakom ravno pripravil kosilo, bomo z vrha brez težav ugotovili njegov hribovski meni – le dobro povečavo na fotoaparatu ali daljnogledu moramo imeti … Spust čez steno je najbolje opraviti s pomočjo vrvi. Če imamo še voljo – in ima vodnik še kaj časa – ni treba, da z Zgornje škrbine Belega potoka takoj sestopimo v dolino, temveč lahko zavijemo na Pot stoletnice in si tako ogledamo našo glavno izvoljenko še z zahodne strani. Z Male Bele špice in Rabeljske Krniške špice, ki sta le brezpotni »korak« nad potjo, se razgrne v vsej svoji lepoti.
Na tej poti, ki je bila zgrajena leta 1983, je poleg naravnih lepot in zanimivosti (kamnine, cvetje, živali …) tudi nekaj atrakcij. Škrbino med obema špicama pot premaga s pomočjo mostu in lestve, kasneje pa bomo šli tudi skozi predor, ki pa ima seveda že daljšo brado, saj datira v nesrečna leta prve svetovne vojne. V predoru je nujna svetilka!
Ko bomo po zagruščeni polici dosegli Krniško škrbino bo verjetno že čas za slovo. Najvišja gora nad Belim potokom je sicer blizu, a zdi se mi, da bi bilo to vendarle preveč za, že tako doživljajev poln, gorniški dan. V dolino se lahko vrnemo po »naši« dolini mimo bivaka ali pa sestopimo na drugo stran do koče Corsi in naprej po prečni poti čez jugozahodna pobočja Visoke Bele špice in preko grap, ki se spuščajo izpod nje in sosednjih špic.
V dolino bomo prišli sicer po drugi poti (po tisti, ki sem jo opisal pri Višu), a skoraj na jutranjem izhodišču, zato hoje po cesti ne bo več kot nekaj korakov.
Slike iz izleta prosim pošljite vodniku.
563 kB

424 kB

437 kB

544 kB

03.08.2014-Na Visoko Belo špico
582 kB

546 kB

443 kB

493 kB

358 kB

366 kB

500 kB

493 kB

500 kB

555 kB

559 kB

639 kB

362 kB

416 kB

375 kB

585 kB

548 kB

396 kB

489 kB

568 kB

441 kB

478 kB

353 kB

Izberi sliko za povečavo.

Na seznam izletov

Naslednji izleti
Ob polni luni Božični izlet na Goričko
Boč
Trstenjakov pohod v Gornjo Radgono
Dražgoše iz PASJE RAVNI
LETNI OBČNI ZBOR
GROSSGLOKNER
UREJANJE ORMOŠKE PLANINSKE POTI

Prejšnji izleti
Dobrač 2166 m
Lunin pohod: Kog-Klumpa-Lačaves
Po Vertovčevih poteh
UREJANJE ORMOŠKE PLANINSKE POTI
Martinov pohod med Ormoškimi goricami
Pršivec nad Bohinjskim jezerom
Lunin pohod: Ormož-Velika Nedelja-Kogel-Ormož
Soriška planina
Lunin pohod: Podgorci-Preclava-Podgorci
Montaž, Viš

Nazadnje dodane slike

Na izlet >>>


Na izlet >>>


Na izlet >>>

Naključni pregovor
Nemški pregovor
Ko zleze ljubezen v oči, zleze tudi v srce.

Naključni citat
Oscar Wilde
Resnica je redko nedolžna in nikoli preprosta.

logotip
Planinsko društvo Maks Meško Ormož
Vrazova ulica 12, 2270 Ormož
info@pdrustvo-mmormoz.si